|
Bil je junij in to je čas izpitnih obdobij, ko se študenti po navadi »švicajo« za knjigami in tresejo v predavalnicah. Občasno pa se tudi ne učijo in malo razmišljajo kaj bi počeli ko bo vsega tega konec. In tako je bilo tudi pri meni.
Ker sem že bil na enem BESTovem tečaju, sem se brez zadržkov odločil prijaviti še na drugega. In sicer v Valladolid, v vroče špansko mesto. Vroče v vseh pomenih. Že ko sem prispel tja konec septembra, je bilo prvo treba odvreči jakno in pulover in obdržati zgolj kratko majico. Vendar ni dolgo trajalo da sem ugotovil zakaj je to špansko mesto bolj vroče od ostalih španskih in na splošno svetovnih mest.
Prvi dan, oziroma večer po prihodu smo imeli manjšo spoznavno zabavo, ki se je prelevila v zabavo dolgo v noč in v jutro. Spoznali smo se študenti iz vse Evrope: Špance, jasno, ki so organizirali dogodek, Estonke, Rusinje, Latvijke, Madžarke, Grkinje, Turkinje, Srbkinje, Poljakinje, Romunke, … No če koga zanima so bili pa tam tudi Francozi, pa Švedi, Italjani, Turki, Hrvati, Madžari, Belgijci, celo Brazilca, no in pa še en Slovenec. Že prvo noč je bilo nekaterim tako vroče, da so celoten večer preživeli v spodnjem perilu, kar je pripomoglo k prijetni atmosferi.
Drugo jutro smo se odpravili na univerzo, kjer smo imeli otvoritveno ceremonijo kamor smo prišli vsi lepo oblečeni, da smo napravili lep vtis na gospo rektorico, ki nas je pogostila s keksi in sokom. Na ta dan smo imeli tudi prvo predavanje, ki se je nanašalo na temo našega korsa. Kaj pa je bila tema? Vinogradništvo, pridelava, shranjevanje in seveda tudi poskušanje vina. Vendar je bilo poskušanje šele kasneje v planu, ker smo se po predavanju odpravili na »city raly« kjer smo raziskovali male in velike skrivnosti mesta in dajali neznancem objeme in poljube, kar so imeli Španci načeloma radi, turisti pa nič kaj preveč.
Zvečer smo zapadli v pravo vročino, saj smo imeli »pervert hospital party« in mislim da prekomerno opisovanje zabave na splošno ni primerno za to priložnost. Lahko vam je pa žal da vas ni bilo tam.
Tako se je torej teden začel, nadaljeval se je pa z obiskom pridelovalcev vina, kjer smo poskusili izvrstna vina, videli proizvodnjo od blizu, imeli še dodatna predavanja o stvareh, za katere si ne bi nikoli mislil da so pomembne pri vinogradništvu, imeli pa smo tudi dvodnevni izlet v sosednje kraje in en izmed njih je bil Tordesillas, ki je bil za Brazilca posebnega čustvenega pomena. V tem kraju so namreč leta 1494 podpisali pogodbo, ki je razdelila južno Ameriko med Španijo in Portugalsko.
Med popoldnevi kadar nismo bili na predavanjih oziroma na obisku podjetij, smo imeli različne aktivnosti, kot so paintball, učenje španščine (večinoma samo neuporabne besede, ali pa besede, ki niso za vsakdanjo rabo), spoznali smo bolj v podrobnosti špansko kulturo, torej, plese, glasbo, čeprav smo kulinariko in pijačo rezervirali za španski večer, zaznamovanem s španskim temperamentom.
Seveda ni da bi pozabil omeniti zabave prav vsak večer, od tematskih do navadnih, vendar ni potrebno posebej razlagati da je bila prav vsaka izmed njih fenomenalna in da je bil zrak prenasičen s hormoni fantov, pa tudi deklet, tako da ni bilo skrbi da bi bilo slučajno komu dolgčas po večerji. Niti slučajno.
Naj omenim le dve tradicionalni BESTovi zabavi, to sta internacionalni večer in cantus. Na internacionalnem večeru vsak udeleženec prinese tipične pijače in hrano iz svoje države al i pokrajine, kar predstavi ostalim, po možnosti pa tudi kaj zapoje in zapleše. Ko je predstavitve vseh konec, lahko poskusiš dobrote iz ostalih držav. Nekaterih stvari hitro zmanjka, saj so poznane po celi Evropi in imajo dober glas, kot na primer pršut in borovničke. Catus pa je zabava posvečena poetom in žejnim. Vsi pojejo, in pijejo pivo, dokler se petje ne spremeni v kruljenje. Nato se samo še pije. Kljub temu pa je reč zabavna zaradi kazni in pravil, ki se jih je treba strogo državi pri tej igri. Prosit senior, prosit corona! Ad fundum! Ad pistum!!!
Žal pa je vsake dobre stvari konec in tako je bilo tudi super enajstih dni v Valladolidu. Kljub temu pa smo vsi vedeli da imamo sedaj kup novih prijateljev iz vseh koncev Evrope, ki jih bomo lahko v bodočnosti obiskali (osebno sem jih nekaj že), in odnesli smo domov kup nepozabnih spominov…
Valladolid, Valladolid, te quiero Valladolid…
Robert Stare
|
